“Zelo dobro se mi je zdelo opisano stanje v Ukrajinskem zavodu in na splošno katastrofalna situacija na področju osirotelih otrok in otrok s posebnimi potrebami. Morda se vam bo ob branju zdelo kaj pretirano negativno, za lase privlečeno, mogoče celo povsem nemogoče, da se v teh časih dejansko še dogaja kaj takega. Ne morem trditi za gotovo, a vem, da sem brala cel kup člankov o tem, da je stanje na tem področju v Ukrajini resnično izredno slabo. Prav zaradi tega je toliko posvojitev iz teh držav. Če želite malce raziščite po internetu, seveda, če prenesete takšne teme, saj so včasih informacije res srce parajoče.

Odlično je opisano tudi dejansko stanje teh otrok oziroma njihove možnosti in upi za prihodnost, ne glede na trud (nekaterih) strokovnjakov. Zaradi odsotnosti nekih družinskih odnosov in ljubezni namreč mnogi zapadejo v kriminal, alkoholizem ali pa so na tak ali drugačen način izkoriščani. Skratka precej težka zgodba, ki ti da na pičlih 150 straneh ogromno misliti.” – Ajda, blog Ajda naklada

“Mladinski roman ukrajinskega avtorja pripoveduje zgodbo o 14-letnem Sergiju, ki je v nesreči izgubil oba starša in sestrico, sluh in zmožnost govora. V zavodu za gluhe se uči novega načina komuniciranja, se zbliža z deklico Jarino … in nato sledi srhljivejši del dogajanja. Zgodba razkriva medsebojne odnose med varovanci, slabo delovanje socialnih služb in skrbi za otroke (in odrasle) s posebnimi potrebami, življenje mladostniških tolp in brezdomcev, sicer v Ukrajini, v prvih letih samostojnosti. Gre za problemski roman, močno družbeno-kritičen, v katerem pa vendarle zmagajo moč glasbe (Sergij je bil pred nesrečo obetaven mladi pianist) in seveda solidarnost, tovarištvo in drugi žlahtni medosebni odnosi.” – mag. Tilka Jamnik, Priporočilnica Društva Bralna značka Slovenije

Video predstavitev romana Alenka Štrukelj iz Literarne lekarne:

Didaktično gradivo je v pripravi.