Javina zgodba je navidez preprosta alegorična povest o mački Javi, ki jo je njena družina dobila še kot mladiča. Java je čudežno lepa, skrivnostna in sanjavo privlačna, a obenem nenavadna, odločna in samotarska. Njene značajske poteze niso pretirano všeč družini, ki si želi ubogljivo, nežno in igrivo, torej “banalno” domačo žival, s katero bi se otroci po mili volji zabavali, ki bi bila vsem samo v veselje, se udinjala njihovim željam in ne bi bila nikdar v napoto. Ker Java ni nič od naštetega, jo hitro označijo za neposlušno, nehvaležno, sovražno, celo divjaško. Ko si otroci zaželijo mačjih mladičev, jo celo poskušajo na silo spariti z nekim mačkom, čemur pa se Java upre — in pobegne.

Tako zaživi sama, v prostranosti, ki jo privlači, a ji je hkrati tuja in nevarna, zato mora biti ves čas na preži. Ta “divja mačka” postane legendarno bitje; ljudje so jo tisočkrat poskusili ujeti, a vedno zaman. Upira se vsem snubcem, močnejša in spretnejša je od njih, in zgolj po lastni volji si vsake toliko najde samca, a je ona tista, ki si ga izbere; ljubezen si jemlje, nikoli se ji ne preda. Nekajkrat sicer skoti, a mladiče, kakor hitro se znajo sami preživeti, zapusti in zlahka pozabi.

A naposled tudi Java okusi bližino in navezanost, ki pa se ni tako brezpogojna in ekskluzivna, kot bi si želela, zato se zopet poda v samoto narave, kjer se še slednjič zasanja, tokrat za zmeraj.

Javina zgodba v prvi vrsti tematizira žensko emancipacijo, a obenem tudi upor zoper sleherni konvencionalizem in stereotipe, iskanje lastne identitete, boj za osebno svobodo, vprašanje medosebne bližine, pa nenazadnje samoto, ki je lahko uteha, lahko pa cena za svobodo. Besedilo skriva tematiko, ki je bila v času prvega izida (leta 1935) ključnega civilizacijskega pomena, njena aktualnost pa dandanes ni nič manjša. Pripoved je zgoščena, tekoča ter slogovno izbrušena in prefinjena, kljub močni civilizacijski noti pa ni v nobenem pogledu tendenciozna, marveč dopušča številne interpretacije na več ravneh in za najširšo publiko.