Marta ima okoli sedemnajst let. Vsaj imela jih je, ko je prešla na drugo stran, na stran prazne, neboleče, nepovratne večnosti. Ogledalo, pred katerim se spominja zadnjih mesecev svojega življenja, ne zrcali njene podobe, temveč le spomine in občutja. Na primer olajšanja, ker ji ni treba poslušati jokanja njene matere ali nemega očetovega obupa. Občutek svobode, ker se ji ni več treba pretvarjati, da je, ali, še huje, zares jesti, da bi ugodila svoji družini … V dramskem dialogu, ki se bere kot pripoved, Marta spregovori sebi z odkritostjo in neposrednostjo svojega stanja. Ob tem pa z ironijo gladi robove spominov, ki so jo privedli do hrepenenja po tistem dekletu, ki je nekoč bila.
Teresa Calo (1955) je gledališka, televizijska in filmska igralka, obenem pa tudi dramaturginja, romanopiska, scenaristka in profesorica. Odraščala je v galicijski družini v baskovskem mestu Donostia/San Sebastián in se šolala v režimu, ki je zatiral manjšinske jezike, kot so galicijščina, baskovščina, katalonščina, pa tudi ženske in svobodomiselnost. Baskovščine se je naučila pozneje, v gledališču. Aktivna pa ni bila samo kot igralka, temveč tudi kot učiteljica igre, saj je bila soustanoviteljica gledališke šole TAE (Taller de Artes Escénicas de Donostia, Delavnica odrskih umetnosti v Donostii), kjer je igro tudi poučevala. Teresa Calo je bila leta 1975 do pred kratkim aktivna tako v gledališču kot na televiziji in tudi v filmu. Uveljavila pa se je tudi kot odlična tekstopiska in scenaristka, napisala je številne scenarije za zelo priljubljene televizijske serije in nadaljevanke, podpisala pa se je tudi pod nekaj uspešno uprizorjenih dramskih besedil, ki so bila tudi objavljena v knjižnih izdajah.
Knjiga je vključena v projekt Leo, leo v letu 2023/2024, didaktizacija bo vključena v prihajajoči priročnik.