Učiteljica, ki uči različne živali, tokrat poučuje trop slonov v Afriki, ki – vsaj tako je pisalo v oglasu – jih zanima kultura. Sloni naj bi bili čudoviti učenci, saj imajo gromozanski spomin, toda kmalu se začnejo težave. Imajo namreč zelo različne predstave, kaj naj bi se učili, učiteljica pa jih želi najprej in predvsem naučiti branja. Poleg tega so si sloni podobni le navzven, v resnici pa so zelo različni, v njihovih mogočnih telesih pa bijejo zelo različna srca (tigrova, opičja, mravljinčja idr.). V slikanici gre za prvoosebno pripoved (učiteljica piše pismo otroku Filipu oz. kateremu koli otroku, saj je urednica v pripombi opozorila, da ime lahko zamenjamo) oz. za razmišljanje o učenju in poučevanju, o različnih učnih potrebah različnih učencev in morda predvsem o tem, kako smo različni in da prav vsak s svojo posebnostjo lahko prispeva k boljšemu skupnemu življenju. Vse to naj bi učitelj vedel, zato naj bi bil ves čas tudi občutljiv raziskovalec! Dvojezična, slovensko-španska zgodbica, obogatena z izvrstnimi ilustracijami, je oblikovana tudi v skladu s priporočili za oblikovanje gradiv za bralce z disleksijo. Mariasun Landa (1949) je ena najpomembnejših baskovskih avtoric, njena dela za mladino so prevedena v več jezikov in pogosto nagrajena. – Tilka Jamnik, Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig 2014