Pisateljice, ki navdihujejo

Osmi marec praznujemo z deli pisateljic, ki navdihujejo, navdušujejo in ob vsakem branju znova presenečajo. Ob tej priložnosti smo s kodo m8marec pripravili 20 % popust na izbrane naslove v naši spletni trgovini. Akcija traja do 31. marca 2023.

Kako so rože prišle na svet

Novo zbirko pravljic, povedk, bajk in legend Kako so rože prišle na svet sta s skupnimi močmi izbrali ter priredili Breda Podbrežnik Vukmir in Klarisa Jovanović. Zbirka povezuje različne kulture in celine ter kaže na različnosti in podobnosti med kulturami. Kljub temu, da se izbor ozira po vsem svetu, je njegovo središče v resnici v slovenskem prostoru: ne le zaradi avtoric, temveč tudi, ker šele mednarodni okvir lahko spregovori o bogastvu gradiva, del katerega so tudi slovenske pravljice.

Z ilustracijami je zbirko opremila Mojca Fo.

Na perišču

Pisanje francoske igralke, plesalke in pisateljice Sophie Daull je v precejšnji meri avtobiografsko in povezano z ubesedovanjem izgub: nenadno preminule najstniške hčerke in umorjene matere. V romanu Na perišcu, s katerim jo v slovenščini spoznamo prvič, pred nas razgrne besedno mojstrovino, kjer, kot pravi sama »se spomin drgne ob grbast granit, kjer se jezik izpira v deročem toku, ki se peni kot milo iz črnila, kjer je fikcija belilo«. Roman je bil nagrajen z Evropsko nagrado za literaturo.

Javina zgodba, prvi v slovenščino prevedeni roman španske pisateljice Elisabeth Mulder, v prvi vrsti tematizira žensko emancipacijo, a obenem tudi upor zoper sleherni konvencionalizem in stereotipe, iskanje lastne identitete, boj za osebno svobodo, vprašanje medosebne bližine, pa nenazadnje samoto, ki je lahko uteha, lahko pa cena za svobodo. Besedilo skriva tematiko, ki je bila v času prvega izida (leta 1935) ključnega civilizacijskega pomena, njena aktualnost pa dandanes ni nič manjša. Pripoved je zgoščena, tekoča ter slogovno izbrušena in prefinjena, kljub močni civilizacijski noti pa ni v nobenem pogledu tendenciozna, marveč dopušča številne interpretacije na več ravneh in za najširšo publiko.

Izdaja je dvojezična.

»Petržalka. Adventni koledar, poln čokoladic. Okence pri okencu, skupno podpalubje. Skupni prostori, skupno večglasje, ki nikoli ne zamre.«
Tako dogajališče v romanu Café Hyena opredeljuje z evropsko literarno nagrado ovenčana slovaška avtorica Jana Beňová (1974). V demografskem jeziku je to naselje, ki se razprostira na desnem bregu Donave, ko so v t. i. panelake, stanovanjske bloke, zložene iz panelnih plošč, naselili (podeželsko) prebivalstvo s celotne Slovaške.
»Papirnate« stene blokovskega naselja, ki prepuščajo najneznatnejše zvoke, kratijo človekovo potrebo po zasebnosti in ljudi unificirajo, radirajo njihovo edinstvenost in izvirnost, obenem pa postajajo prizorišče univerzalne zgodbe o iskanju individualnosti in ustrezne lege v odnosih – prijateljskih, partnerskih, ljubezenskih. In prav ti so po avtoričinih besedah začetek in konec vsake njene knjige.

Mlada pravnica prispe v Caracas s posebno nalogo: navezati mora stik z otrokoma in jima predati zvezek, ki jima ga pošilja njuna mama.
V njem so popisani dogodki izpred sedmih let, ko se je morala zaradi političnega aktivizma umakniti, za njenima otrokoma pa se je izgubila vsaka sled. Sedem let je dolgo obdobje: sta jo otroka pozabila? Sta pozabila materni jezik? Je njeno mesto zasedla mačeha? Ji bo uspelo preseči sovraštvo do moškega, ki je bil nekoč ljubeči partner?

Arantxa Urretabizkaia, baskovska pisateljica, scenaristka in igralka, v Rdečem zvezku izvirno preplete zgodbi dveh žensk, ki v dveh različnih življenjskih obdobjih in okoliščinah razmišljata o materinstvu, družini in svojem mestu v družbi. Je pa tudi zgodba o ženskem zavezništvu, ki je napisana tako spretno, da je bralec nikakor ne more odložiti.

Zgodbo Proleterke pripoveduje neimenovana petdesetletna ženska, ki se po smrti očeta spominja svoje mladosti: različnih obdobij svojega otroštva … svoje pobegle in brezbrižne matere … očeta, ki ga je le redko imela priložnost videti … svoje samote … svojih malodušnih in praznih dni v babičini hiši. Še posebej se spominja svojega edinega križarjenja v družbi odtujenega očeta Johannesa z jugoslovansko križarko, poimenovano Proleterka, iz Benetk v Grčijo.

Fleur Jaeggy je bila rojena leta 1940 očetu Švicarju in mami Italijanki. Pri petih letih so jo starši poslali v dekliški internat v Appenzellu, iz katerega je pri sedemnajstih pobegnila. Po kratkem bivanju v Locarnu se je leta 1968 preselila v Rim in kasneje v Milano, kjer se je začelo njeno literarno ustvarjanje. Njeno zadnjo novelo oz. kratek roman Proleterka (2001) je časopis Times Literary Supplement označil za najboljšo knjigo leta 2003. Poleg romanov in zbirk kratkih zgodb je ustvarjala tudi dramska besedila in prevajala v italijanščino. Pod psevdonimom Carlotta Wieck pa je sodelovala tudi z italijanskim glasbenikom Francom Battiatom.