Beograd. Morje. Hvar. Sivka. Najedanje. Smrčanje. SMS-ji. Solze. Babica in nona. Skype. Otočani. Psi. Druženje. Bol. Ljubezen. Družina. Fjaka. Tujec. Odraščanje. Smeh. Žalost. Iskrenost. Občutljivost. Resničnost. Dramatično. Tragikomično. Življenjsko.

Kdor bo prebral to knjigo, se bo naučil leteti ali pa se vsaj za hip odlepiti od zemlje …

Roman Poletje, ko sem se naučila leteti si izposoja znano obliko dnevniških zapisov, le da ne gre za dejanske zapise, temveč spomine in razmišljanje deklice Sofije, ki zvečer premleva o minulem dnevu. Zgrajen je iz triindvajsetih poglavij, v katerih se zvrsti triindvajset noči, ki jih Sofija preživi z babico na počitnicah pri sorodnikih na Hvaru. Osnovni konflikt je začrtan že na samem začetku; Sofija in babica Marija namreč živita v Beogradu, na rodni Hvar pa se Marija vrne po več kot dvajsetih letih. Zakaj babice tako dolgo ni bilo na Hvar, zakaj Sofiji nihče ni povedal, da ima na otoku širšo družino, zakaj ne sme uporabljati cirilice, so res vsi imeli radi Tita? Sofiji se zastavlja nešteto vprašanj.