Med 11. in 15. novembrom 2018 sta se na povabilo jesenskega dela Festivala Pranger in založbe Malinc v Sloveniji mudila priljubljeni in večkrat nagrajeni, to jesen prav z najvišjo špansko nagrado za mladinsko književnost ovenčani baskovski avtor Juan Kruz Igerabide Sarasola, in mladi baskovski literarni kritik, pesnik, prevajalec in predavatelj Beñat Sarasola. Avtorja sta se na dveh večjih večernih nastopih v Mariboru in na Bledu ter na srečanjih v vrtcih in osnovnih šolah po vsej Sloveniji srečala z več kot tisoč bralkami in bralci.

Igerabide, ki je Slovenijo na povabilo Založbe Malinc, ki je med drugim izdala tudi prevode njegovih slikanic o dečku Joni in pesniško zbirko S prstom na luni, obiskal že večkrat, je Nacionalno nagrado za mladinsko književnost dobil za v baskovščini napisano slikanico Abezedario titirijario: letren txotxongiloa (Abecednik pripovednik: marionetne črke). Doslej je to nagrado prejela le ena baskovska avtorica, Mariasun Landa, za mladinski roman Krokodil pod posteljo (sl. prevod besedila je pri založni Malinc izšel 2012). Igerabideju nagrada pomeni predvsem pohvalo za dolgoletno raziskovanje poezije z otroki, veliko namreč nastopa po knjižnicah in šolah. Skromno in brez pompa k temu doda, da bi si od nagrade želel predvsem to, da bi mu ta odprla še kakšna nova založniška vrata.

V slikanici Abezedario titirijario se na igriv način lotevate učenja abecede. Komisija za podelitev nagrade je v svoji utemeljitvi zapisala, da gre za »besedilo, ki svoje mojstrstvo kaže z uporabo pesniškega jezika, ki sega po tako različnih postopkih kot so aliteracija ali prvine simbolizma, nonsens, absurd ali rodarijevska domišljija in v kateri za nameček odmeva še baskovska ustna tradicija.« Kako takšno besedilo, ki izstopa od ustaljenih norm, po vaših izkušnjah, učinkuje na ciljno publiko, otroke?

Igerabide: Besedilo v resnici ne krši slovničnih pravil, vendar se z njimi igra in jih preseže. Knjiga je zamišljena v treh dimenzijah. Prva so pesniške igre z oblikami črk. Oblike črk lahko odkrijemo v naravi in vsakdanjih predmetih, ki nas obkrožajo. Vključno z našim telesom. Namen je te abstraktne oblike abecede spremeniti v konkretno in vsakdanje. Skrivnost abecede ni daleč v abstraktnem svetu, ampak sobiva z nami, v vsakdanjosti. Sledijo pesniške igre z zvoki črk. Tudi zvoki črk so v naravi in tem, kaj nas obdaja (zvoki živali, predmetov, naravnih pojavov …). Abeceda je odraz zvokov, ki nas obkrožajo, neke vrste glasbena partitura. Tretja plast besedila je lutkovno gledališče v naravi. Pri tem gre za način gledanja. Če naš pogled začne iskati črke v tem, kaj nas obdaja, in če naša ušesa ulovijo zvoke črk, ki nas obdajajo, ustvarjamo neke vrste lutkovno gledališče. Zato smo črke pretvorili v animirane like v obliki rastlin, živali in predmetov.

Slikanico, ki je bila prevedena v vse uradne jezike Španije, ste prvotno napisali v baskovščini, ki je za vas zagotovo veliko več kot le materni jezik. Kakšen odnos imate do tega jezika, se vaš odnos z leti spreminja, prilagaja tudi glede na aktualne okoliščine?

Igerabide: V baskovščini pišem, ker je to zame najbolj naravno, to je moja prva izbira. Poleg tega je to jezik, v katerem sem kulturno deloval celo življenje. Med Francovo diktaturo sem bil deležen obveznega izobraževanja v španščini in španščine nikoli nisem nehal gojiti zaradi njenega velikega literarnega bogastva. Poleg tega sem imel srečo, da sem imel stik z baskovščino od otroštva prek cerkve, nekaj pa tudi v družinskem okolju. Zatem sem se z njo profesionalno ukvarjal na univerzi, kjer sem študiral baskovsko literaturo in jezik. Veliko srečo sem imel, da sem imel to priložnost in to je gotovo obogatilo moje literarno ustvarjanje.

Pišete za otroke, mladino in odrasle. Zakaj se ne osredočite npr. zgolj na pisanje za otroke? Kaj bi pogrešali, če bi se odločili samo za eno od možnosti?

Igerabide: Ne nameravam nehati pisati za katerokoli skupino bralcev. Največ pišem za otroke in v mladinski literaturi se dobro počutim, gotovo je to zato, ker sem pridobil veliko izkušenj s poučevanjem v osnovni šoli in kot oče (zdaj tudi dedek). Otroška literatura mi omogoča eksperimentiranje z veliko mero svobode. Po drugi strani pa nosim v sebi veliko eksistencialnih vprašanj in ran, ki zahtevajo bolj “filozofsko” in “komplicirano” izražanje (vsaj jaz to tako občutim), predvsem v zvezi z zgodovinskim obdobjem, v katerem sem bil primoran živeti. To me vodi k pisanju eksistencialne in spiritualne poezije, včasih pa tudi k pisanju romana.

V baskovsko mladinsko poezijo ste vpeljali pesniško obliko haikuja, ki ste jo preoblikovali tako, da ste jo povezali s koplo zaharro (staro kitico), obliko iz ljudske baskovske poezije, ki se je, podobno kot haiku, poigravala s podobami, le da je imela namesto treh štiri verze. Zdi se, da zanimanja za zenovsko in vzhodnjaško filozofijo ne kažete zgolj v mladinski poeziji, temveč tudi v poeziji za odrasle. Imate za to poseben razlog? Od kod izhaja vaše zanimanje?

Igerabide: V svoji rani mladosti sem rad bral družbeno angažirano poezijo Blása de Otera, Gabriela Celaye, Gabriela Arestija, hkrati pa me so me privlačili surrealizem, dadaizem in simbolisti kot so bili Rimbaud, Baudelaire, Verlaine, Mallarmé… Odkril sem Juana Ramóna Jiméneza, Antonia Machada, Majakovskega, Puškina, Mandelstama, Audena, Elliota, Dinkinson,  Sylvio Plath…. V te avtorje sem bil zatopljen, ko sem odkril Bashója, Isso, Busóna…, kitajsko poezijo, npr. Li bai…, t. i. golo, preprosto poezijo z zelo preprostimi podobami, s katero sem neposredno eksperimentiral s svojimi osnovnošolskimi učenci in bil osupel nad rezultati. To me je vodilo k temu, da sem začel pisati golo, preprosto poezijo, ki  v sebi nosi globoka čustva, tako za otroke kot tudi za odrasle. V nekaterih pesmih sem izbral obliko haikuja, tudi takšnega z daljšimi in bolj svobodnimi kiticami, ki so se v določenih primerih rimale na način baskovske kitice (kopla zaharre), ki je v prvem delu precej podobna haikuju, predvsem v načinu podajanja pesniške podobe.

Vaš najbolj znan slikaniški lik je deček Jona, ki ga lahko tudi v slovenščini prebiramo v šestih slikanicah, ki govorijo o junakovih čustvih in njegovem osebnem doživljanju. Zakaj je Joni uspelo osvojiti najmlajše občinstvo? Kakšne so vaše slovenske izkušnje? Se lahko tudi odrasli bralci poistovetimo  s tem literarnim junakom?

Igerabide: Zbirka o Joni temelji na literarnem izrazu otroških čustev izhajajoč iz najosnovnejšega čustva – strahu. Otroci se zelo poistovetijo z Jono in njegovimi zgodbami, o tem sem se prepričal v šolah v različnih državah z različnimi jeziki.  Mogoče je temu tako iz dveh razlogov. Po eni strani je v zbirki veliko komičnih prizorov iz vsakdanjega okolja, ki so otroku zelo blizu in v katerih se čustva izražajo preko izrazov, s katerimi se otroci poistovetijo, pa tudi s konstantno prisotnostjo telesa in telesnega izraza. Po drugi strani pa je v vsaki zgodbi precej literarne simbolike, ki izhaja iz ljudskega izročila in jih postavlja v sodoben kontekst: volk, čarovnica, čarobni predmeti itd. Otroci se poistovetijo s temi simboli, ki so prilagojeni njihovemu magično-analognemu načinu razmišljanja.

Ste izkušen prevajalec, v euskero ste prevedli nekaj svetovnih klasikov in poskrbeli za priredbe temeljnih, klasičnih besedil svetovne literature (Odiseje in Metamorfoz), prevedli ste tudi Čarovnika iz Oza, ki je bil uvrščen na IBBY-jevo častno listo. V zadnjem času prevajate tudi slovenske avtorje v euskero (roman Brede Smolnikar Ko se tam gori olistajo breze in slikanico Petra Svetine Čudežni prstan, pesniki v okviru Festivala Pranger). Kako se znajdete v koži prevajalca? Kako se počutite, ko vas drugi prevajajo?

Igerabide: Prevajanje je dejavnost, ki me spremlja od otroštva – zaradi dvojezičnosti okolja (baskovski jezik je manjšinski) sem moral s tem živeti kot otrok in tudi v drugih obdobjih svojega življenja. V manjšinskih kulturah, kot je naša, je prevod besedil iz svetovne literature tako pomemben kot ustvarjanje samo: ne moreš razumeti enega brez drugega. To sicer ni novo, velik del starorimske književnosti namreč izhaja iz  prevodov grške književnosti, za katero viri segajo deloma še v Indijo. Isto velja za srednji vek in druga literarna obdobja. To je univerzalni fenomen. Imaginarno-realna Borgesova knjižnica je zbirka večjezičnih besedil. Morda resnični Aleph temelji na popolnem prevodu, kar je, kot vemo, nemogoče. Po drugi strani pa je zame kot pisatelja to, da me nekdo drug prevede, velika čast. V španščino se sicer prevajam sam, saj je zame naravno, da se izražam v obeh jezikih. Pomaga mi bolje opredeliti lastne koncepte.

»V tem smislu in v svetu, v katerem živimo, ki je vedno bolj turbokapitalističen in tehnokratski, je zahtevati literaturo in v njej/od nje poskušati živeti zame že politično dejanje samo zase«, pravi Beñat Sarasola, ki je Slovenijo prvič obiskal leta 2012, ko se je udeležil seminarja mladih pesnikov v organizaciji Braneta Mozetiča.

Dejstvo, da ste bili rojeni v osemdesetih letih, je zaznamovalo tudi vašo poezijo. V enem od tekstov iz vaše prve knjige Kaxa huts bat [Una caja vacía] (2007) govorite o tem, da s(m)o mladi na točki, ko se je zgodovina že končala, umetnost pa so pokončali naši predniki. Na čem sloni to prepričanje? Kljub temu vztrajate v literaturi. Zakaj bi vztrajali pri nečem, kar se zdi absurdno in se raje ne bi lotili česa bolj konkretnega, npr. vozili letalo, če smo lahko malce sarkastični? Mogoče pa bi vseeno morali za primerjavo izbrati bolj konkreten poklic, ki ga ne moramo opravljati med oblaki…

Sarasola: To je ironična pesem, v kateri sem se posmehoval nekaterim postmodernističnim mantram (koncu zgodovine, umetnosti…), ki so nekoliko patetične. Z današnje perspektive, po krizi iz leta 2008, se te ideje zdijo še bolj smešne. Po drugi strani je pesem tudi ironična kritika načina življenja, v katerega so  “programirali” mojo generacijo in malo manevrskega prostora, ki so nam ga poskušali pustiti.  Gre tudi za kritiko očetovsta. V tem smislu in v svetu, v katerem živimo, ki je vedno bolj turbokapitalističen in tehnokratski, je zahtevati literaturo in v njej/od nje poskušati živeti zame že politično dejanje samo zase.

Vaš pesniški jezik se odmika od običajnega in ustaljenega, ruši slovnična in sintaktična pravila in se zateka k ironiji. Se sploh strinjate s tem ali menite, da gre za prazne oznake, ki v današnjem svetu poezije, kjer je, vsaj kar se tiče forme, dovoljeno takoreč vse, nimajo več česa iskati? Bi lahko enako rekli za vsebinske oznake? Kako bi vi opisali svoj slog in vsebino pesmi?

Sarasola: Moji objavljeni pesniški zbirki se med seboj precej razlikujeta. V prvi zbirki je poezija bolj neposredna in pripovedna, medtem ko je v drugi več oblikovnih kršitev, kot pravite. Mislim, da morajo biti oblikovne kršitve podrejene vsebini in obratno, kar pomeni, da mora pesem sama klicati po oblikovnih variacijah. Sploh me ne zanimajo oblikovno vnaprej izdelane pesmi, prav tako ne tiste, ki ne prevprašujejo pesniškega jezika, ki ga uporabljajo. Kot pravim, mislim, da ni napisanega recepta. Drži pa, da je veliko poezije dandanes napisane z namenom, da se jo bo recitiralo ali vključilo v prireditve v živo, kar pojasnjuje tendenco poenostavljene forme in bolj neposredne poezije. Zato mislim, da je prav, da zahtevamo tudi določeno mero eksperimentiranja in lingvistične zavesti, če ne želimo zapasti v zlajnane in prenapihnjene oblike.

Ste tudi literarni kritik. Bi to delo opisali kot ustvarjalno (še posebej v primerjavi s pisanjem pesmi)? Vam je pisanje kritik pomagalo pri lastnem ustvarjanju?

Sarasola: Skušam povsem ločiti različna področja svojega dela, vsaj kar se tiče pisanja. Pri pisanju morata biti tekst in izraz tista, ki ukazujeta in pri tem raznorazni priročniki, teorije ipd. nimajo kaj početi. Če delaš kot literarni kritik, ti to lahko služi pri razvijanju velike bralske in analitično literarne spretnosti, kar tvojo literarno kulturo neizmerno obogati. Kljub temu menim, da je pisanje po predpisanih formulah velika napaka. Po drugi strani pri delu literarnega kritika ni veliko prostora za ustvarjalnost, kar je še bolj očitno v univerzitetnih kritikah, ki so vse bolj obsežne in absurdne in ki iščejo določeno mero scientizma preko peer review revij ipd. Literarni esej se mi zdi bolj zanimiv z vidika kreativnosti, toda v univerzitetnem okolju se ga zavrača, ker ne služi v produktivističnih kareriah, v katere nas in se vpletamo.

V baskovščino ste prevedli roman Philipa Rotha Nemesis. Kako ste se znašli kot prevajalec v jezik, ki ga lahko bere le peščica? Kako se počutite ob tem, da se prevajajo vaše pesmi (npr. v slovenščino)? Bi si želeli, da bi lahko vse svoje pesmi prevedli sami, če bi znali vse jezike?

Sarasola: To ni prvi Rothov roman, ki je bil preveden v baskovščino. Nagore Tolosa je pred mano prevedel Indignation (Ogorčenje), ki je izšla pri isti založbi (Meettok). Ti prevodi so nastali v obdobju, ko so se nekatere založbe zavzemale za izdajo kakovostne sodobne literature v baskovščini  v istem času,  kot so izhajali prevodi v španščini. Mislim, da je to znak normalizacije jezika in upam, da se bo v prihodnosti ta praksa še okrepila. Prevod je nekaj ključnega in čudovitega za literaturo. Pred kratkim sem prebral, da brez prevoda svetovna književnost ne bi obstajala, s čimer se popolnoma strinjam. Prevod je tisti, ki omogoča dialog med različnimi kulturami in literaturami. Po izobrazbi sem komparativist in na tem področju je prevod ključnega pomena. Zdi se mi zelo zanimivo dati prevode v pregled drugim prevajalcem, ki lahko dajo besedilu drugo perspektivo, ki je lahko celo bolj zanimiva od avtorjeve. Nisem eden od tistih, ki menijo, da je prevod lastnega dela vedno najboljši prevod.

Zdi se, da dandanes (baskovske) poezije ne bere nihče. Ibon Egaña Etxeberria v svojem pregledu panorame sodobne baskovske poezije, ki bo s prevodi sedmih baskovskih pesnikov, med njimi tudi prevodi vaših pesmi, izšla v prvi številki revije Sodobnost v naslednjem letu, omenja sodobnega pisatelja Josebo Sarrionandio, ki je v eni svojih pesmi obudil prvega pesnika, ki je pisal v baskovskem jeziku, Bernata Etxepareja in si zamislil srečanje z njim. Ko sta se pogovarjala o sodobni baskovski poeziji, mu je Sarrionandia pojasnil: Baski (z izjemo tebe, bralec) / ne berejo poezije, / videti je, da raje gledajo ETB / in kot turisti potujejo / v tople kraje.

Se baskovska poezija srečuje s specifičnim problemom ali je to univerzalni problem, kako gledata na to situacijo?

Igerabide: Res je, da se bere malo poezije, tudi v Španiji. V svetovnem kontekstu je skupnost bralcev poezije zelo zvesta, čeprav je še vedno v manjšini. To je za poezijo nekaj običajnega in to se dogaja tudi z drugimi umetnostmi. Zato me ne skrbi, da ljudje gledajo televizijo namesto da bi brali poezijo, ker je to izgubljena bitka. Vedno bodo obstajali ljudje, ki potrebujejo poezijo v svojem življenju. Poleg tega obstajata dva kraja, kjer je poezija zelo učinkovita za vsakega človeka: šola in postelja. V šoli ima vsak profesor, ki dela s poezijo in mu je to vsaj malo pri srcu, zagotovljen uspeh in dobre pedagoške rezultate. Kar se tiče postelje pa vsak starš ve, da  dobro izbrana pesem najde pot v otrokovo dušo, jo potolaži ali v njej prebudi občutke ali upanja na tak način, kot jo ne more nobena druga oblika izražanja, mogoče edino glasba. Nenazadnje je poezija učinkovita tudi v ljubezni; nič ni namreč bolj primernega od poezije, ko želiš izraziti ljubezenske občutke.

Sarasola: Mislim, da gre za univerzalen problem. Res je, da baskovska poezija še težje doseže bralce, ker je v primerjavi z ostalimi evropskimi literaturami z veliko tradicijo majhna, ampak mene skrbi nekaj drugega. Izgubljanje bralskih navad, ki so ključne za razvoj kritiške zavesti. Pred kratkimi sem bral italijanskega filozofa Franca Belardija “Bifa”, ki je povedal nekaj, kar je hkrati zanimivo in zaskrbljujoče: kultura pisanja je omogočila kritično mišljenje, ker je pisan jezik v resnici ponujal čas in možnost natančnega analiziranja nekega sporočila, premišljevanja ipd. V vizualni kulturi, ki je vse bolj kaotična, pa je to vedno težje doseči, ker kritično mišljenje izgublja pomen. Najbolj me skrbi prav ta izguba tradicije kritičnega branja, izguba kar se da široke in inkluzivne literarne tradicije. V tem oziru se mi zdi, da  baskovska literatura ni v tako slabem položaju. Mislim, da imamo v primerjavi z drugimi nezanemarljivo število bralcev.

Kakšno predstavo sta si ustvarila o naši državi? Bi jo lahko kako primerjala z Baskijo?

Igerabide: Slovenija je zelo prijetna država. Ljudje so povečini resni in delavni, tako kot v Baskiji. Tudi prostor za veselje in smeh se vedno najde. V tem oziru se počutim kot doma. Celo v geografskih značilnostih je veliko podobnosti (gore, gozdovi). Prav tako ima Baskija približno toliko prebivalcev kot Slovenija in se srečuje s podobnimi prednostmi in slabostmi jezika, ki ga govori manjše število ljudi.

Sarasola: Tukaj sem bil prvič leta 2012 na seminarju mladih evropskih pesnikov, ki ga je organiziral Brane Mozetič. Takrat sem se imel čudovito. Čeprav morda zveni klišejsko, se mi je Slovenija zdela prečudovita. Ljubljana sem mi je v spomin vtisnila kot mesto, v katerega bi se lahko takoj preselil, če pa se zapelješ z avtom iz mesta, lahko vidiš vse te prostrane gozdove in gore….to je bila nepozabna izkušnja. Najbolj mi je ostalo v spominu potovanje z vlakom iz Ljubljane proti Dunaju. Baskija in Slovenija sta si si na nek način podobni. Obe imata gorato a hkrati zeleno pokrajino in obe sta del manjšinskega jezika in kulture med velikimi evropskimi kulturami.

Če bi lahko izbrala samo eno vajino delo, po katerem bi želela, da se vaju spominjajo, katero bi izbrala? Zakaj?

Igerabide: Izbral bi najboljše odlomke svojih del. Če pa že morem izbrati eno samo delo, bi to bilo Ur: euriaren liburu (Voda: knjiga o dežju). Gre za besedilo, v katerega je vpletena moja celotna družina in veliko prijateljev, odraslih in otrok. Gre za nekakšno zborovsko knjigo, tako zaradi števila sodelujočih, kakor tudi zaradi raznolikosti umetniških izrazov. To je pravljica, poezija, posamezne ilustracije, glasba, recitali in ekipno posneta dramska uprizoritev… Zame je bila to ena od najlepših izkušenj v mojem življenju.

Sarasola: Upam, da bom to pesem šele napisal! Tako težko mi je izbrati eno samo…